PLANINSKI TABOR, 26. 6., PODZEMLJE PECE IN ŠPORT

Novo jutro,  lep dan čaka Koroško, tako kaže pogled v nebo, pravi naša mentorica. Planinarjenje se preveša v drugi del, joj, kako hitro bomo spet v mestnem vrvežu!

Ali je že kdo bral knjigo Heidi?! Kdor jo je, se je gotovo spomnil na Heidi, njenega Petra in deda s planine, kako so čuvali drobnico. Na pohodu v podzemlje Pece so namreč srečali ovce in koze in okolica je kar dobro spominjala na prizore iz omenjene čudovite zgodbe o Heidi.

Torej, dopoldan bi lahko naslovili »Podzemlje Pece –  turistični rudnik in muzej«. Peš so se odpravili pod mogočno Peco in si ogledali njeno notranjost! Kako zanimivo in vznemirljivo: oblekli so rudarska oblačila in se odpravili z vlakcem v skrivnostno notranjost Pece. Vodič rudar jih je seznanil z vsemi zanimivostmi, povezanih z enim najstarejšim rudnikom svinca in cinka v Evropi.

Po rudniku – sladoled!!!

Kosilo!  Zdaj pa ne počivat v postelje, narava vabi  na aktivni počitek: igra, igra in še enkrat igra v čudoviti okolici doma, da se pripravijo na popoldanske aktivnosti.  Štafetne igre so bile rdeča nit popoldanskih aktivnosti, liga Med dvema ognjema pa je predstavljala  krono  vsega gibanja. Krasen dan, krasen zaključek, prijetno utrujeni prav vsi čakajo na sladke sanje. Lahko noč, z mislimi na dobro vreme v sredo!!!

Mentorica Bojana Vehovec

PLANINSKI TABOR, 3. DAN, 25. JUNIJ

Dež je zbudil planince. »Kaj pa zdaj«,  so bili otroci prestrašeni! Nič hudega, dom in okolica nudita mnogo možnosti, da tudi, ko zunaj dežek lije, učencem ne zmanjka dela. Spretni vodniki jim pomagajo plezati  po varni plezalni steni, učijo jih vozlati, skratka zaposlijo jih tako učinkovito, da je užitek gledati mlade planince, ko delajo kot mravljice.

Popoldan je le začelo postajati »svetleje«, kapljice so bile vedno redkejše in glej ga, sončka!!! Pri hoji niso vedno vsi enako hitri, so pa kar se da hitro pripravili nahrbtnike. Odločitev je padla, da je še dovolj časa, da se odpravijo na kočo na Pikovem. Čeprav od tam ni bilo takšnega razgleda kot z Uršlje gore, kjer se oko napije lepote, smo kljub temu uzrli skozi razredčene krošnje in čistine posamezne delčke čudovite koroške pokrajine.

Večerja in lahko noč, mladi planinci.

Pozdrav, mentorica Bojana Vehovec

2. DAN PLANINSKI TABOR MEŽICA, 24. JUNIJ 2018

CŠOD Peca je res krasen prostor za vse dejavnosti. Njegova okolica ponuja veliko možnosti tudi ob slabem vremenu, pa pustimo slabo vreme na strani, kajti nedeljsko jutro je napovedovalo, da  bo dan zdržal! Plan tabora  je bil »gremo na Uršljo goro. Zato najprej redna jutranja rekreacija, da prebudijo vse čute, tudi »lakotne«,  potem pa zajtrk, pakiranje in odhod prosti cilju.

Prve besede mentorice Bojane Vehovec po prihodu na cilj: »Res je lepo. Ni kompliciranja in klasičnega jamranja »kako dolgo še …«. Otroci so čudoviti. Vreme nam služi. Pravi odklop. Ni mi žal.«

Fotografije, ki jih je nekaj uspela posneti  Bojana, večina pa  člani planinskega društva Matice, tudi povedo vse. Lepote na vrhu in božanski razgled na vse strani še žulje pozdravijo  takoj. Brez malice ne gre, dobro so se okrepili, kajti tudi nazaj je treba dobro hoditi.

Motivacija za nazaj je bila močna, kajti večerjo bodo delali sami. Zakurili so ogenj in pekli hrenovke! Bravo. Nekaj oglja, ki se je že ohladilo, pa so nekateri uporabili za večerni make –up.

Bravo planinski tabor, neverjetna energija. Po dolgem pohodu, ste z največjim veseljem ob ognju pekli svojo večerjo in še za nežne vragolije imeli čas!

Zapisane besede po poročilu Bojane Vehovec

NAJMLAJŠI ROZMANOVI NA PLANINSKEM TABORU V MEŽICI OD 23. 6. DO 30. 6. 2018

Mladi Rozmanovi  planinci se ne oglašajo prvič, letos so že opravili kar nekaj pohodov. Zaključek celoletnega sodelovanja s Planinskim društvom Matica pa so kronali s celotedenskim taborom.

V soboto, 23. junija, ko so se začele  čisto prave poletne počitnice za učence in dijake, so že ob devetih zjutraj krenili skupaj z našo mentorico Bojano Vehovec  in člani Planinskega društva Matica, ki jih bodo vodili po poteh, učili veščin in še kaj.

V Mežici bodo nastanjeni v domu s prijetno okolico, ki nudi dovolj prostora za igro in veselje po opravljenih pohodih. Vsak dan bodo namreč opravili vsaj en pohod, s približno štiri ure hoje.

Mentorica je na kratko  poročala o prvem dnevu in pravi, da je bilo pestro in glasno, ampak, saj so počitnice, je rekla. Nastanili so se po sobah in naša mentorica se je prekvalificirala tudi v sobarico, saj je našim malim velikim pripravila postelje. Kako ne bi, če pa so si že prvi dan do dobra ogledali bližnjo okolico in se pred domom in v njegovi okolici do sitega naigrali.  Kako bi potem po oblini večerji še zmogli utrujeni pripravljati svoja ležišča. Pospravljali pa že bodo za sabo! To so obljubili!

Vzdušje je sproščeno, naj ostane tako in brez kakšnih težav do konca. Ne nazadnje je to dolg tabor za tako mlade pohodnike.

Z mentorico Bojano Vehovec sva v navezi in  bo poročala o kakšni iskrici, mi pa jo bomo objavili na šolski spletni strani. Fotografije najdete tudi FB Planinskega društva Matice.

Planinski pozdrav od mladih pohodnikov in njihove mentorice Bojane Vehovec

TRETJEŠOLCI RAZISKUJEJO PIRAMIDO

Po majskem aprilu smo se odločili, da takoj v maju opravimo načrtovano raziskovanje Piramide.  Če je bil april majski, je bil današnji maj čisto aprilski.  Učenci, starši in učiteljice smo malo zaskrbljeno pogledovali v nebo, ko smo se zbirali. Pa kaj! Saj smo primerno opremljeni in šola je tako blizu, da se že kako vrnemo, če nam vreme ne bo naklonjeno.

Takole nekako je šlo po vrstnem redu.

Zbiranje, razdeljevanje pripomočkov, fotografiranje pred odhodom, poljubček v slovo staršem in že smo začeli s poukom.

Piramido smo podrobneje spoznavali skozi očala  geografa, biologa, zgodovinarja.  Orientacija nam ni prav nič tuja, zato smo s skupnimi močmi hitro ugotovili, kje so sever, jug, vzhod in zahod.

Pa gremo mi na sever!

Ob vznožju Piramide nas je pozdravil polžek s hišico, v gozdu pa smo srečali na kupu kar dva, še enega s hišico, ki se je družil z lazarjem na drevesnem deblu. Opazili smo tudi, kako je nočna nevihta poškodovala položno uhojeno pobočje.

Pogovor o vzpetinah, o tem, da komaj čakamo, da bomo na vrhu in o tem, kaj vse živi na poti do vrha, nas je tako zamotilo, da sploh nismo opazili, kako nam grozijo oblaki. Najprej smo si ogledali in »poslušali« deževnika. Veliko znanja je v umnih glavah mladih učencev. Enakovredno smo se merili o tem, kaj vse vemo. Opazovali smo vinsko trto, trave, rože, skratka pisano in pestro je življenje na Piramidi.

Na sredi poti do vrha smo zavili v gozd. Tam smo merili drevesa in ugotavljali starost dreves, primerjali smo podrast  v temnejšem gozdu s tisto na začetku, kjer domujejo samo listavci.

Končno na  vrhu!  Saj ni tako daleč, toliko dela smo imeli, da je pot trajala kar dve uri.  Na vrhu smo načrtovali najprej zgodovino, potem pa malica in sprostitev. Na žalost nas je pogled v nebo opozoril, da moramo pohiteti z ogledom najdb in se takoj odpraviti prosti šoli. Škoda!

Toda, saj smo se znašli. Pod streho, pred vhodom v šolo,  smo bili varni pred dežjem. Najprej smo zasluženo malicali, rešili nekaj učnih listov in povedali, kaj novega smo še izvedeli na raziskovalnem pohodu. Pogrešali smo le sonce in nekaj sošolcev. Za tiste, ki vas ni bilo z nami, vam bomo z veseljem predstavili, kaj smo počeli.

Se vidimo v ponedeljek!                                                                                                                                        Tretješolci