V letošnjem šolskem letu smo se prvič priključili državnemu projektu TEDEN PISANJA Z ROKO, ki je imel podnaslov V NAŠI DRUŽINI RADI PIŠEMO Z ROKO. Mi smo odšli še dlje in naš projekt poimenovali DRUŽINA JE KLJUČ SREČE
Nastopil je naš veliki dan, otvoritev projekta, 20.1.2020! Pouk smo pričeli s kratko radijsko igro.
Po igri pa je vrvelo od dela. Naša naloga je bila, da torej pišemo o svoji družini na katerikoli način, v prozi ali pesemski obliki, v rimi ali brez nje, skratka, brez posebnih konkretnih navodil, da so dela sicer vodena v smislu družine, ne pa tudi s konkretno vsebino o družini.
Mini ekipa, pomočniki koordinatoric, je že izdelovala plakat za otvoritev razstave. Po prvi šolski uri so učenci prinašali pisne izdelke v knjižnico, saj smo se dogovorili, da bomo razstavili prav vse!
Tretjo šolsko uro smo isti dan pripravili v pritličju šole »najdaljši« list za misli o družini. K ustvarjanju smo tokrat povabili prvošolce z devetošolci. Ker vsi prvošolci še ne pišejo, so bili devetošolci, tutorji, še kako dobrodošli, da so jim pomagali zliti misli na papir.
Nastal je kolaž iskrih misli, ki sta jih v fotografski objektiv in kamero ujeli naša anglistka, ga Ana Kapš in naša računalniška mojstrica, ga. Kaja Križan. Odločili smo se, da razstavo pripravimo kar na licu mesta, na hodniku. Veliko učencev se je spontano javilo za pomočnike, saj je bilo veliko dela, da vso gradivo razstavimo. Izkoristili smo prostor in ga opremili z vsem, kar so napisali z roko učenci in vsi zaposleni (ne samo pedagoški delavci, pač pa vsi, ravnateljica, kuharice, tajnica, računovodkinja …)
Že v ponedeljek popoldan, ko je bila razstava še v delu, nam je najbolj pobožalo dušo to, da so se starši ustavljali in občudovali zapise učencev, iskali konkretno zapis svojega otroka, ga fotografirali in hvalili misli, posvečene družini.
Čeprav smo se bali, da bo razstava, katere en del je bil »dobesedno« na tleh, kaj hitro odmahal v smeti, temu ni tako. Je že res, da razstavo nekateri še vedno uporabijo za tepih ali poligon, toda večina pa je več kot dostojna!!! Učenci se sprehajajo od omare do omare in iščejo svoje zapise, berejo sošolčeve, skratka »promet« se je na hodniku povsem umiril, kot da smo v razstavnem muzeju.
V šolah se še kako zavedamo pomena pisanja z roko in zato nas je vključitev v projekt izjemno navdušila in veselila. V njem ostajamo in bomo radi sodelovali nenazadnje tudi zato, ker se je med nami vsemi stkala posebna vez. Verjetno je bila tema zelo veliko »kriva«, da smo postali eno! Ena nova velika družina! Zagotovo je vredno poudariti, da so bili nepedagoški delavci tvorni člani projekta in tudi to, da so starši že prvi dan spraševali, če tudi oni lahko kaj napišejo na »najdaljši« list.
Vodji projekta ob številni podpori učiteljev in učencev Marjana Noč in Helena Molek
Projektu so se priključili tudi učenci POŠ Ivana Cankarja Košaki in pripravili lepo razstavo.
