Pozdrav vsem v dolino! Preden vstavimo naš dan, se moramo opravičiti, ker bo danes zaradi tehničnih težav žal priložena samo ena fotografija. Zadevo bomo rešili in prvi dan že kako spravili tudi v sliko. Trudile smo se, da bo vsaj beseda dovolj živa in si boste po svoje predstavljali še “sliko”. Od jutri dalje pa, obljubimo, v besedi in sliki!!! Torej takole je bilo!
Včasih res ni treba prav veliko, da jutro postane drugačno, samo avtobus mora imeti zamudo, pa se že vse postavi na glavo! No, saj ni bilo tako strašne zamude, naselil se je le majhen strah, da šola v naravi odpade! To pa že ne gre, saj bo pripeljal! So rekli čez minuto, pa je minuta »mlade dobila«, nam pa je prišlo na pamet, da bomo letos pri matematiki lahko učili, da ima minuta kar večkrat po šestdeset sekund! Oh, kako zanimivo!
Prijazna šoferja sta začarala zamudo v pravo zabavo, saj je prvi avtobus vozil bolj počasi, drugi avtobus pa je ob ustreznih omejitvah bolj »hitel« in, ne boste verjeli, na Rogli smo »pristali« hkrati!!!
To je bila že druga dobra zadeva, pa ura še deset ni odbila. In kaj je bila prva? Nebo, pogled v nebo, ki v Mariboru ni kaj prida obetalo! Po poti so se namreč začeli trgati oblaki in koščki modrine so vztrajali na nebu vse do vrha. Sonce nas sicer ni kaj prida objemalo, je bilo pa toliko vedro, da smo ob prihodu najprej brez težav malicali kar na prostem.
Razporeditev po Brinju ni povzročala težav, saj smo že šoli poskrbeli za to, kdo bo s kom bival. Po namestitvah so prve skupine že odšle na sankališče. Čakajoči na zlodejsko vožnjo po Zlodejevem pa so med tem na pripravljali predstavitvene plakate za sobe.
V času sankanja nas je sonce malo bolj pogumno pozdravljalo, veter je odpihnil meglice, tako da smo pod jasnim nebom v divjih ritmih drveli po tirnicah. Učiteljice smo dobile pohvalo od učencev, da odlično in po njihovih navodilih dovolj divjamo. So pa otroci odlični matematiki, čeprav šele seštevamo in odštevamo do 100, so za čisto petico delili in množili ter pravilno takoj ugotovili, da se bo vsaka skoraj dvajsetkrat peljala! Opazke, da smo lahko važičke, ker se tolikokrat peljemo, pa smo preslišale! Če moraš dvajsetkrat zaporedoma vražje drveti, res nismo posebne važičke, hahaha!
Kosilo – naše prvo nežno slalomiranje med dobrotami! Odlično so(smo) to izpeljali. Zadovoljni in siti odhajamo počivat, saj nas potem čaka pohod!
Počitek je bil zelo živahen. Treba je bilo opraviti obiske med prijatelji, pa seveda pregledati, če slučajno nima kdo boljše sobe! Potrditev, da smo vsi deležni enake »postrežbe«, je zadovoljila tudi najbolj radovedne.
Ob treh popoldan se spet štejemo pred hotelom. Čaka nas vodnik Matjaž, da nas popelje po Škratovi poti do Jurgovega in nazaj.
Danes pa je res vse bolj bajeslovnega značaja. Če smo prej zlodejsko divje hiteli, zdaj počasneje iščemo škrate. Ob vseh pravljičnih bitjih pa na vsaki postaji prisluhnemo našemu vodiču, ki nam razkriva pohorske pravljične in naravne skrivnosti. Čebele, mravlje, rastline, joj, so rekli nekateri, da ne bo šlo vse v glavo. Brez skrbi, saj bomo vse ponovili.
Pohod smo zaključili po dobrih dveh urah hoje navzdol in navzgor. Kaj si zaslužijo pridni učenci? Nagrado vendar! Sledi igranje v čudoviti leseni pohorski vasici. Sprostiti pa se je že potrebno, saj nas po večerji čaka kviz Sive celice.
Utrujenost se prvi dan prav potihoma giblje okoli nas, nekateri bi že kar spali. Pa malo strahu se je že tudi naselilo, da brez mamice in atija ne bo šlo. Ampak veseli obrazi na večerji in pretirana živahnost so očitno potisnili na stran utrujenost in domotožje. Saj ne pravijo zastonj, da »je lakota hujša kot domotožje«!
Kviz v snežni dvorani! Žrebanje skupin in že tekmujemo. V finalu so se borili temno zeleni in svetlo modri. V napetem, kot na ponedeljkovi odbojkarski tekmi, so v dodatnem krogu zmagali svetlo modri! Bravo zmagovalci, čestitke vsem levjesrčnim borcem.
Zdaj pa gremo, higiena, objemi, poljubčki, dodatno umivanje očk z najlepšimi kristalčki in zaspimo. Ura je 22.00, ugasnejo še zadnje luči, nočni mir se je počasi prikradel v Brinje. Prav potiho še tu in tam koga objamemo in »pospravimo« kristalčke. Pred tem pa še vsem povemo tisto znano pesmico, velja tudi za dečke!
Jaz sem pa pogumna punčka,
se ničesar ne bojim,
v sobo stopim, luč ugasim,
zraven pa še zamižim.
In si mislim: naj le pride,
oj, ta strahoviti strah,
pa prišel ni še nikoli,
ker ga pred menoj je strah
Še malo, pa bo polnoč Dragi starši, sestrice, bratci, babice, dedki, tete, strici, vsem, ki čakate zaželimo lahko noč. Če vas je ujel spanec, pa dobro jutro.
Pozdravlja vas ekipa ŠVN Rogla 2019
