Dragi sošolci, ki niste z nami, spoštovani starši in učitelji!
»Joj, kako sem jaz danes utrujen«. Res smo utrujeni. Zdravo utrujeni! Ura kaže 21.03, ko smo vstopili v Brinje. Oddahnjeni in polni vtisov. Odlično! Kaj ima dan po novem oseminštirideset ur? No, saj se ni vlekel ta naš prvi dan, samo pester je bil tako, kot da bi dva dni v en dan stiščali.
Sploh ne veste, kako nam lahko zavidate! Potem, ko smo po rahli zamudi drugega avtobusa končno krenili proti cilju, se je vse odvijalo kot v filmu. Rogla nas je sprejela obsijana s soncem, najbolj pa je prijalo to, da nas je pričakal svež zrak. Vroče mariborske ulice smo zamenjali z zeleno oazo.
Malica na travi, poskakovanje sem in tja ter nestrpno pričakovanje, da odložimo prtljago, je vzelo kar uro časa. Veliki kosi prtljage so vlekli za sabo majhne učence, ups, to je narobe svet! Majhni, a zelo močni učenci so vlekli velike kose prtljage kar se da uspešno. Razporeditev po sobah je potekala glasno, a uspešno. Red je prinesel kar nekaj več časa za druženje po sobah, kajti malo pred dvanajsto smo imeli na sporedu sankanje po Zlodejevem. Spet izjemen red, nobene gužve, samo želje po sankanju med drevesi. Fantje so bili skoraj manj pogumni kot dekleta! Ne boste verjeli, ampak prav vsa dekleta so želele divjo vožnjo, nekaj fantov pa je izrazilo željo po elegantno počasnem spustu.
Bravo za prvo kosilo, hitro smo se naučili spretnega samostojnega slalomiranja med dobrotami. Po kosilu samo eno šolsko uro lenarjenja po sobah, potem pa po Škratovi poti na Jurgovo. Čudovito! Energije ni manjkalo, nekateri so tekali naprej pa nazaj, pa še vedno ujeli vsako predavanje o mravljah in drugih prebivalcih gozda. Škrata nam ni uspelo najti, smo se uspeli povzpeti na novo lovsko opazovalnico in se veseli prerivali v škratovi hišici. Ker je sonce ob petih popoldan še vedno prijetno grelo, do večerje pa je bilo še dovolj časa, smo menili, da bi počitek dobro del. Počitek se je spremenil v zdravo tekanje med lesenimi hišicami in lovljenje na bližnjem travniku. Ura in pol brezskrbnega igranja je potrkala na naše želodčke. Lačni smo, joj, kako smo lačni! Samo higiena pred večerjo in potem njam, njam, njam … pize, putke, krompirček, solate, sadje, tortice. Zelo je teknilo. Po večerji je bilo že kar temno, čaka nas še pohod z lučkami. Smo utrujeni? Ne še! Po tekaški poti proti centru Petre Majdič nismo samo hodili, celo prepevali, rapali Žabecedo, joj, od kod energija? No potem pa smo le upočasnili korak, nehote, bolj ko smo se bližali hotelu, bolj elegantno počasen je postajal naš korak. Na koncu še predavanje o zvezdah na čudovito jasnem nebu.
Počasi se je rečica lučk pomikala proti Brinju, pred hotelom še navodila in potem prijetno vrvenje po sobah in hodniku. Vsi pod tuš, tudi kakšne očke smo tuširali, ampak, konec dober, vse dobro! Nekaj obiskov še po sobah, potem vsak na svoje udobno ležišče s svojo niniko. Nekaj pred deseto smo se še objeli, poslali poljubčke v dolino in LAHKO NOČ!
Ekipa Rogla 2018
